Z umetno inteligenco se danes srečujem skoraj vsak dan. Kot nekdo, ki dela v IT, jo gledam nekoliko drugače kot povprečen uporabnik. Vidim, kaj že zmore, vidim, kako hitro napreduje, in predvsem vidim, koliko dela, za katerega smo še pred nekaj leti potrebovali človeka, lahko danes opravimo s pomočjo AI.
Zato se vedno pogosteje sprašujem, kam vse to vodi.
Ne toliko zaradi sebe. Do takrat, ko bodo največje spremembe zares udarile po trgu dela, bom sam verjetno že precej bližje upokojitvi.
Bolj me zanima nekaj drugega.
V kakšen svet bo odrasel moj sin?
Danes je star 13 let. Uči se programiranja. Angleščino že dobro obvlada, uči se nemščine. Opravil je radioamaterski izpit in ukvarja se tudi s strelstvom z zračno pištolo.
Ko ga gledam, se včasih vprašam nekaj, česar se naši starši pri naših trinajstih letih verjetno niso:
Ali bo poklic, za katerega se bo izšolal, takrat sploh še obstajal?
AI nas verjetno ne bo napadel
Ko ljudje govorimo o nevarnosti umetne inteligence, hitro pridemo do Terminatorja.
Stroji postanejo inteligentni, ugotovijo, da smo ljudje problem, in se nas odločijo odstraniti.
Sam mislim, da je veliko bolj verjetna precej manj filmska prihodnost.
AI nas mogoče sploh ne bo sovražil.
Morda bo samo postal boljši od nas pri velikem delu stvari, za katere danes plačujemo ljudi.
In to je za našo družbo lahko veliko večja sprememba, kot se trenutno zavedamo.
Že danes AI piše besedila, prevaja, programira, analizira podatke, ustvarja slike, pomaga pri diagnostiki, išče napake v programski kodi in odgovarja na vprašanja, za katera smo nekoč potrebovali strokovnjaka.
To je šele začetek.
Kaj se zgodi, ko ti sistemi ne bodo samo svetovali človeku, ampak bodo lahko samostojno opravili večino naloge?
Tudi moj poklic se bo spremenil
Pri sistemski administraciji je razvoj precej lepo viden.
Velik del rutinskega dela bo AI brez težav prevzel.
Pisanje skript, konfiguracij, pregledovanje logov, dokumentacija, osnovna diagnostika in podobne stvari so naravni kandidati za avtomatizacijo.
Toda zato znanje Linuxa, omrežij, DNS-a, virtualizacije, varnosti ali Kubernetes okolij ne postane nepotrebno.
Po mojem ravno nasprotno.
AI lahko napiše ukaz.
Nekdo pa mora vedeti, ali je ta ukaz pametno izvesti na produkcijskem sistemu.
Ko se zgodi nekaj, česar avtomatizacija ni pričakovala, mora nekdo razumeti, kaj se dejansko dogaja pod vsemi plastmi abstrakcije.
Zato mislim, da bodo dobri strokovnjaki še dolgo potrebni.
Potrebnih pa jih bo verjetno manj.
Če lahko pet ljudi z AI opravi delo, za katero danes potrebuješ dvajset ljudi, je to za podjetje fantastično.
Za preostalih petnajst pa nekoliko manj.
Kaj se bo zgodilo s poklici?
Najbolj na udaru bodo verjetno poklici, kjer človek večino dneva obdeluje informacije.
Administracija, osnovno računovodstvo, rutinsko prevajanje, podpora uporabnikom, izdelava preprostih vsebin, del pravnega dela, analitika in tudi velik del rutinskega programiranja.
Presenetljivo pa utegnejo precej dlje ostati poklici, ki jih danes včasih gledamo kot manj tehnološke.
Električar. Vodovodar. Mehanik. Serviser. Monter.
Za AI je lahko napisati Python program precej lažje kot izdelati robota, ki bo prišel v štirideset let staro hišo, odprl električno omarico in ugotovil, kaj je tam leta 1987 ustvarjal neki domači mojster.
Resnični svet je strašno neurejen.
In prav zato ga je težko avtomatizirati.
Toda kaj, če AI nekoč res prevzame večino dela?
To vprašanje me bolj skrbi.
Predstavljajmo si, da čez nekaj desetletij AI opravlja večino intelektualnega dela, roboti pa vedno več fizičnega.
Tovarne so skoraj popolnoma avtomatizirane.
AI projektira izdelke, programira, vodi logistiko in optimizira proizvodnjo.
Stroji pridelujejo hrano, gradijo, prevažajo in proizvajajo.
Človeštvo bi lahko proizvedlo več dobrin kot kadarkoli v zgodovini.
Na prvi pogled raj.
Potem pa pride preprosto vprašanje:
Kdo je lastnik teh strojev?
Če podjetje danes potrebuje 10.000 ljudi, čez dvajset let pa enako ali več proizvede s tisoč zaposlenimi, AI in roboti, je nastalo ogromno dodatnega bogastva.
Toda če so AI, roboti in podjetje v lasti majhnega števila ljudi, gre večina tega bogastva lastnikom.
Kaj pa ostalih devet tisoč?
Njihov problem ni, da niso več sposobni delati.
Njihov problem je, da njihovega dela nihče več ne potrebuje.
Bodo bogati postali še bogatejši?
Tega scenarija se mi zdi nesmiselno kar odpisati.
Če kapital poseduje stroje, stroji pa lahko nadomestijo delo, se vrednost počasi seli od dela proti lastništvu kapitala.
Tisti, ki imajo veliko, lahko dobijo še več.
Tisti, ki so živeli predvsem od svojega dela, pa izgubijo svojo glavno pogajalsko moč.
Toda tu nastane zanimiv paradoks.
Če avtomatizirane tovarne proizvedejo milijone avtomobilov, računalnikov, telefonov in drugih izdelkov, kdo bo vse to kupil, če večina ljudi nima denarja?
Tudi kapitalizem potrebuje kupce.
Družba, v kateri ima en odstotek skoraj vse, preostali pa životarijo, zato dolgoročno verjetno ne more biti posebno stabilna.
Nekaj se bo moralo spremeniti.
Univerzalni dohodek?
Ena pogosto omenjenih rešitev je univerzalni temeljni dohodek.
Če stroji proizvedejo dovolj bogastva, bi vsak človek dobil dovolj za normalno življenje, ne glede na to, ali ima službo.
Mogoče.
Toda tudi tukaj imam pomislek.
Predstavljajmo si svet, kjer majhna skupina ljudi poseduje praktično vso proizvodnjo, vsi drugi pa vsak mesec dobimo nakazilo, s katerim lahko plačamo stanovanje, hrano, internet in zabavo.
Nismo lačni.
Nismo brezdomci.
Toda nimamo skoraj nobene gospodarske moči.
Popolnoma smo odvisni od sistema in ljudi, ki ga obvladujejo.
To ni ravno moja predstava idealne prihodnosti.
Morda bo zato pomembnejše vprašanje lastništva.
Če bodo AI in roboti nekoč postali novi delavci, bi moral biti vsaj del njihove produktivnosti tako ali drugače v lasti širše družbe.
Prek pokojninskih in državnih investicijskih skladov, lastništva zaposlenih, delnic, zadrug ali česa, česar danes še nismo izumili.
Bistvena razlika je med družbo, kjer ljudje dobivajo pomoč lastnikov strojev, in družbo, kjer so ljudje tudi sami posredno lastniki dela teh strojev.
Osem milijard ljudi, ki nimajo kaj početi
Toda recimo, da rešimo celo vprašanje denarja.
Vsak ima dovolj.
Hrana ni problem. Stanovanje ni problem. Energija je poceni. Zdravstvo deluje. Stroji proizvedejo praktično vse, kar potrebujemo.
Potem pridemo do vprašanja, ki se mi zdi še težje:
Kaj bo osem milijard ljudi počelo samih s seboj?
Človek namreč ne dela samo zaradi denarja.
Služba nam daje razlog, da zjutraj vstanemo. Daje nam obveznosti. Probleme, ki jih moramo rešiti. Ljudi, s katerimi sodelujemo. Občutek, da nekaj znamo in da nas nekdo potrebuje.
To lepo vidimo pri upokojitvi.
Nekateri ljudje komaj čakajo nanjo. Potem imajo vrt, vnuke, potovanja, delavnico, radioamaterstvo, šport in tisoč stvari, za katere prej ni bilo časa.
Drugi se po upokojitvi izgubijo.
Štirideset let je bil velik del njihove identitete njihov poklic.
Potem ga naenkrat ni več.
Predstavljajmo si isto stvar pri 25-letniku.
Pred njim je šestdeset let življenja, materialno ima vse, kar potrebuje, družba pa od njega pravzaprav ničesar ne potrebuje.
Kaj mu daje smisel?
Mislim, da bo to morda celo večji problem od same brezposelnosti.
Morda smo delo in smisel predolgo enačili
Po drugi strani ljudje že danes počnemo ogromno stvari, ki gospodarsko niso potrebne.
Nekdo preteče maraton, čeprav imamo avtomobile.
Nekdo sam speče kruh, čeprav ga lahko kupi v trgovini.
Nekdo več let obnavlja star avtomobil, čeprav bi bil novi cenejši in zanesljivejši.
Radioamater vzpostavi zvezo s človekom na drugem koncu sveta, čeprav bi ga lahko v nekaj sekundah poklical prek interneta.
Zakaj?
Ker rezultat ni vse.
Pomembno je tudi, da nekaj znaš.
Da nekaj narediš sam.
Da premagaš težavo.
Da napreduješ.
Da si del neke skupnosti.
Morda bomo morali v prihodnosti ponovno ločiti dve stvari, ki ju danes pogosto obravnavamo kot eno:
delo za preživetje in smiselno delo.
Mogoče prava prihodnost ni svet brez dela
Če nam AI in roboti omogočijo, da enako količino stvari proizvedemo z bistveno manj človeškega dela, se mi zdi čudno, da bi imeli samo dve možnosti.
Ali delaš 40 ur na teden ali pa si brezposeln.
Zakaj?
Morda bo normalen delovni teden nekoč 20 ali 25 ur.
Človek bo še vedno imel poklic. Še vedno bo nekaj prispeval. Imel bo odgovornost in sodelavce.
Toda imel bo tudi precej več svojega življenja.
Več časa za otroke.
Več časa za prijatelje.
Več časa za delavnico, vrt, šport, radio, potovanja ali karkoli ga veseli.
Stoletja smo tehnološki napredek merili predvsem s tem, koliko več lahko proizvedemo.
Mogoče bi ga morali nekoč začeti meriti tudi s tem, koliko manj svojega življenja moramo prodati, da lahko dobro živimo.
In potem pogledam svojega 13-letnika
Tu zame vsa ta filozofija postane zelo konkretna.
Kaj naj svetujem svojemu sinu?
Naj se sploh uči programiranja, če bo AI programiral bolje od njega?
Mislim, da vsekakor.
Toda pomembno bo, kako se ga bo učil.
Če dobi nalogo in mu AI v desetih sekundah napiše rešitev, ima pravilno rešeno nalogo.
Znanja pa skoraj nič.
Če se eno uro muči sam, poskuša, naredi nekaj neumnosti, program ne dela in šele nato vpraša AI:
Zakaj moja rešitev ne deluje?
… potem je AI lahko neverjetno dober učitelj.
To razliko bomo morali kot starši zelo dobro razumeti.
AI otroku ne sme odvzeti težav.
Ker ravno pri reševanju težav nastaja znanje.
Kaj bi rad, da zna pri dvajsetih?
Ne vem, kateri poklic bo moj sin nekoč opravljal.
In čedalje bolj mislim, da ga danes niti nima smisla izbirati.
Rad pa bi, da pri dvajsetih zna razmišljati.
Da razume matematiko in fiziko.
Da zna programirati in razume računalnik nekoliko globlje od tega, kam mora klikniti.
Da zna kaj o elektroniki.
Da govori jezike.
Da zna uporabljati orodje.
Da zna komunicirati z ljudmi.
Da zna vzeti problem, za katerega nima rešitve, in si reči:
»Ne vem, kako to deluje. Grem ugotovit.«
Njegovo radioamaterstvo je pri tem pravzaprav čudovita šola.
Radio te hitro pripelje do elektronike, anten, elektromagnetnega valovanja, digitalnih komunikacij, računalnikov in fizike.
Predvsem pa do tega, da resnični svet ni vedno tako urejen, kot piše v priročniku.
Tudi strelstvo ima svojo vrednost. Zahteva koncentracijo, disciplino, mirnost in ponavljanje.
Angleščina mu odpira skoraj ves tehnični svet, nemščina pa še velik gospodarski prostor okoli nas.
Toda nobena od teh posameznih stvari verjetno ne bo odločilna.
Pomembna bo njihova kombinacija.
Dve vrsti ljudi v svetu AI
Mislim, da se bo v prihodnosti pokazala zelo pomembna razlika.
Prvi človek bo znal z AI narediti neverjetne stvari.
Toda ko mu AI vzameš, bo skoraj nemočen.
Drugi bo razumel svojo stroko, znal bo razmišljati, nekaj bo znal narediti sam in bo poleg tega odlično uporabljal AI.
Tudi on bo z AI naredil neverjetne stvari.
Toda AI bo zanj ojačevalnik znanja, ne nadomestek znanja.
Če lahko sinu pomagam postati drugi človek, bom precej mirnejši glede njegove prihodnosti.
Česa se torej pri AI pravzaprav bojim?
Ne bojim se najbolj robota, ki bo nekega dne potrkal na vrata.
Bolj me skrbijo veliko bolj dolgočasne stvari.
Da bomo ljudje zaradi udobja počasi prenehali razmišljati.
Da bomo odgovornost prepustili algoritmom.
Da bo majhno število ljudi posedovalo sisteme, od katerih bo odvisna večina človeštva.
Da bomo ustvarili ogromno bogastva, ne bomo pa znali pošteno razdeliti koristi tega napredka.
In da bomo morda nekoč rešili problem dela, potem pa ugotovili, da smo z njim nehote rešili tudi problem, ki je milijardam ljudi dajal občutek smisla.
Toda nisem pesimist.
Človeštvo je preživelo kmetijsko revolucijo, industrijsko revolucijo, elektrifikacijo, avtomobil, računalnik in internet.
Vsakič so izginjali stari poklici in nastajali novi.
AI je lahko večja sprememba od vseh teh.
Morda celo največja.
Toda tehnologija sama ne določa, kakšna bo družba.
To še vedno počnemo ljudje.
Zato se mi na koncu zdita pomembni predvsem dve vprašanji.
Prvo je družbeno:
Kdo bo lastnik strojev in komu bo pripadal čas, ki so nam ga ti stroji prihranili?
Drugo pa je veliko bolj osebno.
Ko bo moj sin nekoč živel v svetu, kjer mu bo umetna inteligenca lahko skoraj v trenutku ponudila odgovor na katerokoli vprašanje:
bo še vedno hotel odgovor najprej poiskati s svojo glavo?
Če bo odgovor da, potem se njegove prihodnosti ne bojim preveč.