Imamo hitrejše računalnike, pametnejše programe in umetno inteligenco. Zakaj imamo potem vedno manj časa?
Spomnim se časov, ko smo računalnike predstavljali kot nekaj, kar nam bo olajšalo življenje. Računalnik bo delal namesto človeka, avtomatizacija bo prevzela ponavljajoča se opravila, tehnologija pa nam bo omogočila več prostega časa.
Danes, skoraj trideset let pozneje, se sprašujem, ali smo morda nekje zavili v napačno smer.
Računalniki so neprimerno hitrejši. Internet je praktično povsod. Strežniki se postavljajo samodejno, podatki se shranjujejo v oblak, umetna inteligenca piše programsko kodo in odgovarja na vprašanja.
Človek bi pričakoval, da bomo zaradi vsega tega delali manj.
Toda občutek imam, da delamo vedno več.
Včasih je bil problem tehničen, danes je vse nujno
Včasih je bilo delo sistemskega administratorja precej jasno. Strežnik je moral delovati, omrežje je moralo povezovati računalnike, uporabniki pa so morali imeti dostop do svojih programov.
Seveda so obstajale težave. Diski so odpovedovali, operacijski sistemi so se sesuli, omrežne povezave so bile počasne. Toda tehnologija je bila še vedno predvsem orodje.
Danes je vse drugače.
Vsaka storitev mora delovati 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Vsaka posodobitev je nujna. Vsaka varnostna ranljivost zahteva takojšnjo pozornost. Vsak uporabnik pričakuje odgovor čim prej.
In če nekaj deluje, to še ne pomeni, da imamo mir. Nekje že čaka nova posodobitev, migracija, sprememba API-ja, potek certifikata ali obvestilo proizvajalca, da bo ukinil podporo.
Včasih smo vzdrževali sisteme. Danes imam pogosto občutek, da sistemi vzdržujejo nas v stalni pripravljenosti.
Avtomatizacija nam ni prinesla manj dela
Ena največjih obljub sodobne tehnologije je avtomatizacija.
In res je. Danes lahko z nekaj ukazi naredimo stvari, za katere smo nekoč potrebovali več ur ali celo dni.
Toda namesto da bi pridobljeni čas namenili drugim stvarem, smo vanj preprosto stlačili še več dela.
Če smo nekoč upravljali deset strežnikov, jih danes upravljamo sto. Če smo nekoč skrbeli za nekaj aplikacij, danes vzdržujemo celotne ekosisteme medsebojno povezanih storitev.
Docker, Kubernetes, oblačne platforme, monitoring, avtomatizacija, varnost, varnostne kopije, neprekinjeno uvajanje programske opreme …
Vsaka nova tehnologija reši določen problem. Hkrati pa ustvari novega.
In za vsemi temi sistemi še vedno sedi človek.
Umetna inteligenca – naslednja velika obljuba
Zdaj prihaja umetna inteligenca.
Pravijo nam, da bo spremenila vse. Da bo prevzela rutinska opravila, izboljšala produktivnost in nam omogočila, da se bomo ukvarjali s pomembnejšimi stvarmi.
Verjamem, da je lahko izjemno koristna. Tudi sam jo uporabljam.
Toda nekaj me skrbi.
Ali bomo zaradi umetne inteligence res delali manj? Ali bomo samo dobili še več nalog, ker bomo z njeno pomočjo lahko naredili več?
Če lahko danes posameznik opravi delo, za katero je bilo nekoč potrebnih pet ljudi, ali bo delal manj? Ali pa bodo od njega pričakovali, da bo opravil delo desetih?
Zgodovina tehnološkega razvoja kaže, da večja produktivnost sama po sebi še ne pomeni več prostega časa.
To je predvsem vprašanje naših odločitev, organizacije dela in vrednot.
Ne tehnologije.
Kdaj smo sprejeli, da moramo biti vedno dosegljivi?
Nekoč je imel delovni dan svoj začetek in konec.
Danes nas delo spremlja povsod.
Elektronska pošta na telefonu. Sporočila v aplikacijah. Obvestila nadzornih sistemov. Klici zunaj delovnega časa.
Tehnologija nam je omogočila, da delamo od kjerkoli.
Toda pogosto se je to spremenilo v pričakovanje, da bomo delali kadarkoli.
In tu se po mojem mnenju skriva eden največjih problemov sodobne družbe.
Zamenjali smo možnost za obveznost.
Ker lahko odgovorimo na sporočilo ob desetih zvečer, se vedno pogosteje pričakuje, da bomo nanj tudi odgovorili.
Ker lahko strežnik popravimo od doma, se pričakuje, da bomo to naredili tudi med večerjo.
Meja med službo in zasebnim življenjem se počasi briše.
Morda napredek merimo z napačnimi merili
Rad imam tehnologijo. Še vedno me navdušuje, kaj vse lahko naredimo z računalniki, Linuxom, odprtokodno programsko opremo in novimi rešitvami.
Toda vedno pogosteje se sprašujem, ali smo pri vsem tem pozabili na osnovni namen tehnologije.
Tehnologija bi morala služiti človeku.
Ne obratno.
Morda bi morali napredek meriti drugače.
Ne samo s številom procesorskih jeder, količino podatkov, hitrostjo omrežij in številom avtomatiziranih procesov.
Ampak tudi s tem, koliko časa nam ostane za družino, prijatelje, hobije in preprosto življenje.
Kaj nam pomaga sistem, ki deluje z 99,99-odstotno razpoložljivostjo, če mora biti človek, ki ga vzdržuje, dosegljiv skoraj 100 odstotkov časa?
Potrebujemo manj tehnologije ali več zdrave pameti?
Ne mislim, da bi se morali vrniti v preteklost. Prav tako ne verjamem, da je rešitev v zavračanju novih tehnologij.
Mislim pa, da bi morali ponovno razmisliti, kaj od tehnologije sploh pričakujemo.
Ali res potrebujemo še eno aplikacijo? Še en sistem? Še eno platformo? Še eno obvestilo?
Ali pa bi bilo včasih bolje, da določene stvari preprosto pustimo pri miru?
V svetu, kjer je mogoče skoraj vse povezati, avtomatizirati in optimizirati, postaja morda najpomembnejša sposobnost ta, da znamo reči: dovolj.
Po skoraj treh desetletjih dela v informatiki me tehnologija še vedno navdušuje.
Toda vedno bolj cenim trenutke, ko mi ni treba gledati v zaslon, spremljati nadzornih plošč ali razmišljati, kateri strežnik bo naslednji zahteval pozornost.
Morda največji tehnološki napredek prihodnosti ne bo umetna inteligenca, ki bo sposobna narediti vse.
Morda bo to trenutek, ko bomo ljudje končno znali narediti manj.
In vi? Vam je tehnologija v zadnjih desetletjih prinesla več prostega časa ali samo več obveznosti?