Ali res potrebujemo drage požarne pregrade, če je Linux strežnik pravilno utrjen?

Varnosti ne moremo preprosto kupiti. Najprej jo moramo pravilno zgraditi.

V svetu informacijske varnosti se je v zadnjih letih razvila zanimiva industrija. Skoraj vsak mesec se pojavi nova rešitev, ki obljublja boljšo zaščito pred napadi, napredno zaznavanje groženj, umetno inteligenco in skoraj čudežno preprečevanje vdorov.

Podjetja kupujejo drage požarne pregrade, sisteme EDR, XDR, SIEM, WAF in številne druge varnostne produkte. Vsak ima svojo nadzorno ploščo, naročnino, agente in opozorila.

Toda ob vsem tem se pogosto vprašam nekaj precej preprostega.

Kaj pa, če bi najprej pravilno konfigurirali operacijske sisteme in storitve, ki jih želimo zaščititi?

Po skoraj treh desetletjih dela z Linuxom in strežniško infrastrukturo sem vedno bolj prepričan, da je prav tukaj temelj informacijske varnosti.

Ne v številu kupljenih varnostnih produktov, ampak v kakovosti zasnove, konfiguracije in vzdrževanja sistemov.

Varnost se začne pri operacijskem sistemu

Poglejmo običajen Linux strežnik.

Namestimo operacijski sistem, spletni strežnik, PHP, podatkovno bazo in nekaj dodatnih storitev. Odpremo potrebna omrežna vrata in poskrbimo, da aplikacija deluje.

Nato začnemo razmišljati o varnosti.

Dodamo požarno pregrado, Fail2ban, WAF, protivirusni program in morda še varnostnega agenta.

Toda ali smo se vprašali, katere pravice ima spletni strežnik? Katere datoteke lahko bere PHP proces? Ali lahko aplikacija dostopa do domačih imenikov drugih uporabnikov? Ali lahko vzpostavlja poljubne odhodne povezave? Katere sistemske klice sploh potrebuje?

Če na ta vprašanja nimamo odgovorov, imamo precej večji problem kot pomanjkanje naslednjega varnostnega produkta.

Sistem smo namreč zgradili tako, da mu privzeto zaupamo preveč.

Linux že vsebuje izjemno zmogljive varnostne mehanizme

To je ena od stvari, ki jih pri Linuxu najbolj cenim.

Veliko zelo uporabnih varnostnih mehanizmov imamo že v samem operacijskem sistemu.

Na voljo imamo:

  • nftables, s katerim lahko nadzorujemo vhodni, izhodni in posredovani omrežni promet.
  • AppArmor in SELinux, ki omogočata omejevanje dostopa procesov do sistemskih virov.
  • systemd sandboxing, ki lahko storitvam omeji dostop do datotečnega sistema, naprav, privilegijev in sistemskih klicev.
  • Linux capabilities, s katerimi procesom odvzamemo nepotrebne privilegije.
  • Namespaces in cgroups, ki omogočajo določene oblike izolacije in nadzora virov.
  • seccomp, s katerim omejimo sistemske klice.
  • auditd in journald, ki omogočata beleženje pomembnih sistemskih dogodkov.

Vsi ti mehanizmi so na voljo brez dragih licenc.

Seveda njihova uporaba zahteva znanje, testiranje in vzdrževanje. Prav tako posamezen mehanizem ni nadomestilo za popolno izolacijo.

Toda če jih pravilno kombiniramo, lahko precej zmanjšamo napadalno površino Linux strežnika.

Kaj se zgodi, če napadalec prevzame spletno aplikacijo?

Predstavljajmo si spletno aplikacijo z ranljivostjo, ki napadalcu omogoča izvajanje ukazov.

Na slabo konfiguriranem strežniku lahko napadalec morda bere konfiguracijske datoteke drugih aplikacij, dostopa do poverilnic, spreminja datoteke, odpira omrežne povezave in išče možnosti za pridobitev dodatnih privilegijev.

Zdaj pa si predstavljajmo enako aplikacijo na pravilno utrjenem sistemu.

Aplikacija teče kot namenski neprivilegirani uporabnik. Ima dostop samo do potrebnih datotek. Sistemskih imenikov ne more spreminjati. Njeni privilegiji so omejeni, prav tako določeni sistemski klici in omrežne povezave.

Napadalec lahko še vedno izkoristi ranljivost aplikacije, toda njegove možnosti so bistveno bolj omejene.

To je bistvo varnostnega utrjevanja oziroma hardeninga.

Ne preprečimo nujno vsakega vdora. Preprečujemo pa, da bi se en uspešen vdor spremenil v kompromitacijo celotnega sistema.

Pri tem ne smemo pozabiti, da lahko napadalec še vedno dostopa do podatkov, ki jih kompromitirana aplikacija legitimno uporablja. Zato moramo poleg sistemskih omejitev zaščititi tudi podatke, aplikacijske pravice in poverilnice.

Zakaj potem kupujemo toliko varnostnih rešitev?

Ker varnost danes ni samo tehnično, ampak tudi poslovno vprašanje.

Varnostni produkt je razmeroma enostavno kupiti. Ima proizvajalca, dokumentacijo, podporo in nadzorno ploščo, na kateri lahko vodstvo vidi, koliko napadov je bilo blokiranih.

Precej težje pa je predstaviti vrednost pravilno konfiguriranega sistema, na katerem se zaradi ustreznih omejitev določen napad sploh ne more uspešno razviti.

Kako pokažemo, da je storitev varnejša zato, ker nima nepotrebnih privilegijev?

Kako predstavimo vrednost pravilno nastavljenega SELinux profila?

Kako izmerimo uspeh omrežne segmentacije, če se zaradi nje napadalec nikoli ne premakne na naslednji strežnik?

Tudi to je mogoče preverjati in meriti, vendar zahteva drugačen pristop od preštevanja blokiranih zahtev.

Tu vidim eno od težav sodobne varnostne industrije.

Včasih posvečamo več pozornosti zaznavanju napadov kot odpravljanju pogojev, ki jih omogočajo.

Ali je draga požarna pregrada res boljša od nftables?

Odvisno od tega, kaj želimo doseči.

Za zaščito posameznega Linux strežnika je pravilno konfiguriran nftables pogosto povsem zadosten.

Z njim lahko določimo, kdo sme dostopati do določenih storitev, iz katerih omrežij, prek katerih vrat in pod kakšnimi pogoji.

Za takšno nalogo ne potrebujemo nujno drage namenske naprave.

Toda poslovne požarne pregrade lahko ponujajo tudi centralizirano upravljanje, pregled aplikacijskega prometa, integracijo s sistemi identitete, napredne funkcije IDS/IPS in podporo proizvajalca.

To so funkcionalnosti, ki jih sam nftables ne zagotavlja.

Prav tako lokalni požarni zid ne more rešiti problema velikega volumetričnega DDoS napada, ki nasiči internetno povezavo, še preden promet doseže strežnik.

Zato vprašanje ni, ali je nftables boljši od komercialne požarne pregrade.

Pravo vprašanje je:

Katere varnostne funkcije dejansko potrebujemo in katere lahko kakovostno zagotovimo z obstoječimi tehnologijami?

Največja napaka: varnost dodajamo na koncu

Pri načrtovanju infrastrukture pogosto najprej razmišljamo o funkcionalnosti.

Koliko strežnikov potrebujemo? Kako bomo razporedili aplikacije? Kje bo podatkovna baza? Kako bomo rešili visoko razpoložljivost?

Varnost pa pride na vrsto pozneje.

Takrat ugotovimo, da spletna aplikacija potrebuje dostop do preveč sistemskih virov, da se storitve med seboj povezujejo brez omejitev in da preveč procesov teče z visokimi privilegiji.

Namesto da bi popravili arhitekturo, začnemo dodajati nove varnostne plasti.

S tem lahko izboljšamo zaščito, vendar ne odpravimo nujno osnovnih slabosti.

Osebno se mi zdi veliko bolj smiselno, da že pri zasnovi določimo, kaj posamezna storitev potrebuje in česa ne sme početi.

Spletni strežnik nima razloga za neposreden dostop do poštnih predalov.

Podatkovna baza običajno ne potrebuje javno dostopnega administrativnega vmesnika.

DNS strežnik ne potrebuje dostopa do datotek spletnih aplikacij.

In kompromitacija ene spletne strani ne bi smela omogočiti neposrednega dostopa do drugih strank ali sistemov.

To so osnovna načela, ki imajo pogosto večjo varnostno vrednost kot dodatna naročnina na še eno orodje.

Toda tudi popoln hardening ni dovolj

Tu je treba ostati realen.

Pravilno utrjen Linux strežnik ni neranljiv.

Napadalec lahko izkoristi ranljivost aplikacije in ukrade podatke, do katerih ima aplikacija zakonit dostop. Lahko kompromitira uporabniški račun, zlorabi veljavne poverilnice ali izkoristi še neodkrito ranljivost jedra.

Prav tako lahko napad ostane neopažen, če nimamo ustreznega beleženja in spremljanja dogodkov.

Zato dodatnih varnostnih sistemov ne bi zavrgel.

Centralizirani dnevniki, spremljanje integritete datotek, nadzor prijav, zaznavanje nenavadnega prometa in zanesljive varnostne kopije imajo povsem jasno vrednost.

Toda to ne pomeni, da morajo biti vsi ti sistemi dragi ali lastniški.

Za številna okolja lahko veliko dosežemo z odprtokodnimi rešitvami, kot so Wazuh, Suricata, CrowdSec, Prometheus in Grafana.

Tudi te rešitve imajo svojo ceno: namestitev, vzdrževanje, shranjevanje podatkov, obravnavanje opozoril in čas administratorjev.

Brezplačna licenca še ne pomeni brezplačnega delovanja.

Varnost ni število nameščenih agentov

Včasih imam občutek, da smo začeli varnost meriti s številom nameščenih varnostnih orodij.

Na enem strežniku imamo antivirus, EDR, agenta za spremljanje dnevnikov, agenta za nadzor datotek, skener ranljivosti in še nekaj storitev, ki neprestano spremljajo delovanje sistema.

Vsako orodje potrebuje določene pravice, vire, omrežno povezljivost in redne posodobitve.

Nekatera varnostna orodja imajo celo zelo visoke sistemske privilegije.

S tem lahko ustvarjamo dodatno kompleksnost in potencialno novo napadalno površino.

Seveda to še ne pomeni, da so takšna orodja slaba. Pomeni pa, da mora imeti vsako jasno določen namen.

Pred namestitvijo bi se morali vprašati:

Katero konkretno tveganje zmanjšujemo? Ali imamo to funkcionalnost že zagotovljeno? Kako bomo preverili, da rešitev deluje? Kdo bo obravnaval njena opozorila?

Če na ta vprašanja ne znamo odgovoriti, je smiselnost dodatnega orodja vprašljiva.

Kako bi sam zasnoval varno Linux infrastrukturo?

Če bi danes gradil novo okolje za spletne, poštne in DNS storitve, bi začel pri minimalnem operacijskem sistemu in ločitvi posameznih vlog.

Spletne aplikacije bi bile ločene od podatkovnih baz. Pošta bi delovala na svojem strežniku, DNS pa v posebej zaščitenem okolju.

Administrativni dostop bi bil omejen na namensko upravljavsko omrežje oziroma VPN.

Na posameznih strežnikih bi uporabljal nftables, AppArmor ali SELinux, omejevanje privilegijev in systemd sandboxing tam, kjer je to mogoče.

Vsaka storitev bi dobila samo dostop, ki ga za svoje delo dejansko potrebuje.

Konfiguracije bi upravljal prek Ansible in Git, spremembe pa bi bile sledljive in ponovljive.

Nato bi dodal centraliziran nadzor, varnostno beleženje dogodkov, zaznavanje napadov in izolirane varnostne kopije.

Na koncu bi preveril še nekaj, kar se pri varnosti pogosto pozablja.

Ali lahko sistem po resnem incidentu dejansko obnovimo?

Varnostna kopija, ki je nihče ni preizkusil, je predvsem upanje, da bo ob nesreči delovala.

Morda potrebujemo manj produktov in več znanja

Pri vsem tem nikakor ne želim zmanjševati pomena specializiranih varnostnih rešitev.

V velikih organizacijah, kompleksnih omrežjih in okoljih z visokimi varnostnimi zahtevami so pogosto nujne.

Toda prepričan sem, da bi marsikatero podjetje lahko bistveno izboljšalo svojo varnost že z boljšim poznavanjem tehnologije, ki jo uporablja.

Z rednimi posodobitvami.

S pravilnimi pravicami.

Z omejevanjem privilegijev.

Z ločevanjem storitev.

Z nadzorom omrežnih povezav.

In predvsem z razumevanjem, kaj se na strežniku dejansko dogaja.

To niso posebej privlačne stvari. Ne ponujajo bleščečih nadzornih plošč ali marketinških obljub o popolni zaščiti.

Toda prav te osnove pogosto odločajo, ali bo napadalec po uspešnem vdoru obstal znotraj ene omejene aplikacije ali pa bo dobil možnost kompromitirati celotno infrastrukturo.

Zaključek: varnosti ne kupimo, ampak jo zgradimo

Morda smo pri informacijski varnosti prevečkrat zamenjali sredstva s ciljem.

Cilj ni imeti čim več varnostnih produktov.

Cilj je imeti sisteme, ki so odporni na napade, omogočajo pravočasno zaznavanje incidentov in jih je mogoče zanesljivo obnoviti.

Dobra požarna pregrada ima svojo vrednost. Prav tako kakovosten EDR, SIEM ali WAF.

Toda noben od teh produktov ne more nadomestiti slabo zasnovane infrastrukture in pomanjkljivega sistemskega znanja.

Sam bi veliko raje upravljal dobro zasnovan, minimalen in pravilno utrjen Linux strežnik z nekaj premišljeno izbranimi varnostnimi orodji kot pa slabo konfiguriran strežnik z desetimi dragimi varnostnimi agenti.

Najboljša varnost ni nujno najdražja.

Je tista, pri kateri razumemo svoj sistem, poznamo njegove omejitve in vemo, zakaj smo določeno zaščito sploh uvedli.

In morda je prav to nekaj, na kar v času vse bolj zapletenih varnostnih rešitev nekoliko pozabljamo.


Kaj pa vi?

Ali menite, da podjetja preveč vlagajo v varnostne produkte in premalo v znanje sistemskih administratorjev, pravilno konfiguracijo ter osnovno varnostno arhitekturo?

Z veseljem preberem vaše izkušnje in mnenja.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja