V zadnjih mesecih sem na svojih domačih računalnikih testiral dve vrsti vritualizacije. Prvi je na vrsto prišel oVirt 3.1, ki me je navdušil na LinuxCon v Barceloni in ker ga uporabljamo tudi v poslovne namene v podjetju kjer delam. V podjetju ga sicer uporabljamo v RedHat-ovi inačici imenovani RedHat Enterprise Virtualization, toda v končni fazi je oVirt testni poligon za RHEV.
OVirt ima to dobro lastnost, da lahko namestiš ti. oVirt All in One, in celotno infrastrukturo poganjaš na enem strežniku, kar je sicer tako spominsko kot procesorsko zelo potratno, toda kot zadeva za teste pa zelo učinkovito. Tako ne potrebujemo posebej NFS strežnika, iSCSI diskovja, saj lahko vse v celoti namestim na en računalnik, ki naj ne bi imel manj kot 8 GB spomina in seveda čimboljši procesor. Brez težav sem v oVirt kot “guest” OS namestil različne Linux distribucije, kot tudi Windows 2003, Windows 7 in Windows 8 operacijske sisteme. OVirt teče na Linux distribuciji Fedora 17 ali Fedora 18, je pa moč najti pakete tudi za druge distribucije, kot je CentOS in Scientific Linux. Sama namestitev je zelo enostavna in v URL povezavi objavljeni na začetku članka je zelo dober ti. “step-by-step guide”.
Druga virtualizacija, ki me je navdušila in jo uporabljam sedaj že kar precej časa pa je Proxmox, nemški izdelek, ki sem ga spoznal pri hosting ponudniku Hetzner. Proxmox omogoča KVM in OpenVZ virtualizacijo, primarno teče na Debian Linuxu in ga lahko namestitmo tudi kot ti. appliance. Takoj po namestitvi dobimo na voljo enostaven spletni vmesnik in po osnovni hitri konfiguraciji že v kaki uri lahko pričnemo postavljati virtiualne strežnike. Na spletu je moč dobit ogromno že kreiranih virtualnih strežnikov v OpenVZ formatu, ki so zaradi, morda bi temu lahko rekel, paravirtualizacije zelo hitri. V Proxmoxu imam nameščenih kar nekaj strežnikov, nekaj jih je prav tako produkcijskih.
Pri eni od strank uporabljam Proxmox v gruči treh strežnikov z diskovnim poljem, kjer je emuliran iSCSI in NFS4 pri čemer sem celotno postavitev naredil v duhu odprte kode. V gručo so povezani Proxmox strežniki, kjer lahko med strežniki delam Live Migration brez kakršne koli komercialne programske opreme. Za celoten nadzor skrbi enotni spletni vmesnik, ki sicer deluje na vsakem od strežnikov, toda na katerega koli se že povežem, lahko iz tistega upravljam tudi ostale strežnike.
Vedno bolj se poraja vprašanje zakaj bi v manjših okoljih uporabljal drag VMWare ali RHEV oz. Hyper-V, ko imamo z Linux OS na voljo ogromno proste programske opreme, ki kar kliče po implementaciji. V naši državi bi se naj delalo vse v duhu varčevanja, toda pri teh zadevah se na žalost ne varčuje.