Pred kratkim sem naletel na zanimivo debato o radioamaterstvu, komunikacijah ob katastrofah in seveda Starlinku. In vprašanje je pravzaprav zelo preprosto:
Če bi prišlo do večjega izpada komunikacij – kaj bi bilo bolj uporabno? Radioamaterska postaja ali Starlink?
Na prvi pogled je odgovor skoraj očiten.
Starlink.
Postaviš anteno, priključiš napajanje in imaš internet. Telefon, Signal, WhatsApp, e-pošto, splet, zemljevide, novice, vremenske podatke. Če je lokalna optika pretrgana in mobilni stolpi ne delujejo, je lahko Starlink naravnost genialna rešitev.
Radioamaterska postaja je v primerjavi s tem videti skoraj arhaično.
Govoriš z enim človekom. Morda pošlješ nekaj podatkov. Hitrosti so smešne v primerjavi z internetom. Pri KV moraš poleg tega razumeti propagacijo, antene, frekvence in vedeti, kateri band bo ob določenem času sploh deloval.
Toda potem sem začel razmišljati o nekoliko drugačnem vprašanju.
Ne o tem, kaj je boljša komunikacija.
Ampak o tem, kaj ostane, ko začne infrastruktura izginjati.
Vse je odvisno od tega, kako velik je problem
Pri običajni naravni katastrofi bi brez večjega razmišljanja izbral Starlink.
Potres poškoduje telekomunikacijske vode. Poplave odnesejo infrastrukturo. Nevihta prekine elektriko in mobilno omrežje.
Če imam lastno napajanje in Starlink še vedno vidi nebo, imam internet.
Tu radioamaterstvo težko konkurira.
Toda predstavljajmo si večji evropski blackout.
Elektrike ni več dni. Mobilna omrežja postopoma ugašajo. UPS-i in generatorji ostajajo brez energije ali goriva. Internet postaja vedno bolj fragmentiran.
Starlink je lahko še vedno izredno uporaben.
Toda zdaj postane zanimiv tudi radio.
VHF in UHF omogočata lokalno komunikacijo. Če delujejo repetitorji, še toliko bolje. Če ne, ostane simplex – neposredna zveza med dvema postajama.
Potem pa imamo KV.
In tu se filozofija komunikacije popolnoma spremeni.
Pri Starlinku imam terminal. Pri KV imam sistem.
To je zame najzanimivejša razlika.
Ko kupim Starlink, pravzaprav nisem kupil komunikacijskega sistema.
Kupil sem terminal, ki mi omogoča dostop do ogromnega komunikacijskega sistema nekoga drugega.
Za njim so sateliti, zemeljske postaje, podatkovni centri, usmerjevalniki, nadzorni sistemi, internetni ponudniki in cela organizacija, ki mora vse skupaj vzdrževati.
Dokler ta sistem deluje, je fantastičen.
Pri KV radioamaterski postaji pa je stvar skoraj smešno preprosta:
postaja → antena → ionosfera → antena → postaja
Vmes ni operaterja.
Ni naročnine.
Ni bazne postaje.
Ni internetnega ponudnika.
Ni satelitskega omrežja.
Ni podatkovnega centra.
Na eni strani je človek z radijsko postajo, anteno in nekaj elektrike. Na drugi strani je drug človek z radijsko postajo, anteno in nekaj elektrike.
Med njima pa nekaj, kar obstaja že precej dlje od interneta – atmosfera našega planeta.
In prav zaradi tega je KV še vedno fascinanten.
Tudi radio ni čarovnija
Seveda je treba biti pošten.
Poceni Baofeng v predalu ni čudežna komunikacijska rešitev za konec sveta.
VHF/UHF je brez repetitorjev precej omejen z geografijo. Če si globoko v dolini, bo domet hitro postal problem. Če si na hribu z dobro anteno, je zgodba povsem drugačna.
Tudi KV ni telefon.
Ne moreš preprosto izbrati človeka na drugem koncu Evrope in pričakovati, da ga boš vedno priklical.
Propagacija se spreminja. Podnevi delujejo drugačni bandi kot ponoči. Pomembni so sončna aktivnost, antena, lokacija in še kup drugih stvari.
Za regionalne zveze je lahko zelo zanimiv NVIS na 40 ali 80 metrih, za daljše zveze pa 20, 40 in drugi KV bandi, odvisno od razmer.
Treba je vedeti, kaj počneš.
Toda prav tu je bistvo.
Radioamaterska postaja ni rešitev sama po sebi. Znanje je polovica sistema.
Človek, ki prvič vzame KV postajo iz škatle šele takrat, ko pade elektrika, od nje verjetno ne bo imel veliko.
Človek, ki jo uporablja leta, pozna svojo opremo, antene in propagacijo, pa ima v rokah zelo zanimivo komunikacijsko orodje.
Kaj bi torej izbral?
Pravzaprav oboje.
Ne vidim velikega smisla v prepiru Starlink proti radioamaterstvu, ker rešujeta različne probleme.
Sam bi komunikacijsko redundanco gledal nekako takole:
Telefon → Starlink → VHF/UHF → KV
Telefon je prva in najpreprostejša možnost.
Če odpove lokalna telekomunikacijska infrastruktura, pride na vrsto Starlink.
Če odpove tudi internetna infrastruktura oziroma potrebujem neposredno lokalno komunikacijo, imam VHF/UHF.
Če pa želim komunicirati desetine, stotine ali tisoče kilometrov daleč brez običajne telekomunikacijske infrastrukture, ostane KV.
In zanimivo je, da bolj ko postaja scenarij ekstremen, bolj se tehtnica premika proti radiu.
Pri lokalnem izpadu bi izbral Starlink.
Pri večjem regionalnem izpadu bi hotel Starlink in radio.
Pri večtedenskem razpadu telekomunikacij bi postajal KV vedno pomembnejši.
Pri resnično globalnem infrastrukturnem kolapsu pa bi veliko raje imel KV postajo, akumulator, solarni panel in nekaj deset metrov žice.
Nekaj deset metrov žice
Morda je ravno to tisto, kar me pri radioamaterstvu še vedno najbolj fascinira.
Danes imamo tehnologijo, pri kateri na tisoče satelitov leti okoli Zemlje in nam omogoča stotine megabitov na sekundo sredi praktično ničesar.
To je neverjeten tehnološki dosežek.
Toda na drugi strani lahko vzamem 100-vatno radijsko postajo, akumulator in kos žice, napet med dve drevesi.
Pritisnem PTT.
Signal gre v anteno, zapusti Slovenijo, se odbije oziroma lomi skozi ionosfero in nekje tisoč kilometrov stran ga iz šuma potegne druga radijska postaja.
Brez interneta.
Brez mobilnega omrežja.
Brez satelita.
Brez ponudnika storitve.
Samo dva človeka in fizika.
Starlink je nedvomno boljši komunikacijski sistem za skoraj vsak normalen dan.
Toda če razmišljamo o komunikaciji takrat, ko normalnega dneva ni več, postane tista stara radijska postaja na mizi nenadoma precej bolj zanimiva.
Morda zato radioamaterstvo po več kot stoletju še vedno ni izgubilo svojega smisla.
Ne zato, ker bi bilo boljše od sodobnih komunikacij.
Ampak zato, ker lahko deluje tudi takrat, ko jih ni več.