Tehnološka neodvisnost: ali smo še gospodarji svojih sistemov in podatkov?

Oblak, naročnine, umetna inteligenca in velike tehnološke korporacije nam obljubljajo udobje. Toda kakšno ceno plačujemo za to, da se odpovedujemo nadzoru?

Pred približno tridesetimi leti, ko sem začel svojo pot v svetu računalništva, je bilo marsikaj precej drugače.

Računalnik je stal na mizi. Programska oprema je bila nameščena lokalno. Podatki so bili shranjeni na našem disku. Če smo kupili program, smo ga praviloma lahko uporabljali tudi brez stalne povezave z internetom.

Seveda tehnologija takrat ni bila tako zmogljiva ali priročna kot danes.

Toda nekaj smo imeli, kar danes vse bolj izgubljamo.

Nadzor.

Danes lahko z nekaj kliki ustvarimo virtualni strežnik na drugem koncu sveta, shranimo terabajte podatkov v oblak in uporabljamo programsko opremo, ki je sploh nimamo nameščene na svojem računalniku.

Vse deluje hitro, preprosto in priročno.

Dokler nekdo drug ne spremeni pravil igre.

Ko lastništvo postane naročnina

Nekoč smo programsko opremo kupili.

Danes jo najemamo.

Operacijski sistemi, pisarniški paketi, orodja za razvoj, grafični programi, varnostne rešitve in celo nekatere funkcije naprav so vedno pogosteje povezani z naročninami.

Plačujemo mesečno ali letno, pogosto pa nimamo nobenega zagotovila, da bodo pogoji uporabe jutri enaki kot danes.

Ponudnik lahko spremeni ceno, ukine določeno funkcionalnost, spremeni licenčne pogoje ali preneha podpirati izdelek.

Včasih zadostuje že odločitev podjetja, da neka storitev ni več poslovno zanimiva.

Uporabnik pa ima dve možnosti: sprejeti spremembo ali poiskati alternativo.

In če je celotno njegovo poslovanje odvisno od te storitve, druga možnost pogosto ni tako preprosta.

Ne trdim, da so naročniški modeli sami po sebi slabi. Razvoj, vzdrževanje in varnostne posodobitve imajo svojo ceno.

Toda obstaja pomembna razlika med uporabo storitve in popolno odvisnostjo od nje.

Oblak ni naš računalnik

Oblačne storitve so nedvomno ena največjih tehnoloških sprememb zadnjih desetletij.

Omogočajo dostop do infrastrukture, ki je večina posameznikov in manjših podjetij nikoli ne bi mogla zgraditi sama.

Toda oblak pogosto predstavlja tudi prenos nadzora.

Ko podatke shranimo pri zunanjem ponudniku, smo odvisni od njegove infrastrukture, pravil, cen, razpoložljivosti in poslovnih odločitev.

Pri tem se rad spomnim znanega načela:

Oblak je v resnici samo računalnik nekoga drugega.

To je seveda poenostavitev, vendar dobro ponazarja bistvo.

Če imamo podatke samo pri enem ponudniku in nam ta onemogoči dostop, imamo težavo.

Če podjetje uporablja aplikacijo, iz katere ne more preprosto izvoziti podatkov, ima še večjo težavo.

In če za delovanje storitve potrebuje specifične tehnologije, ki jih podpira samo en ponudnik, se lahko znajde v položaju, kjer je selitev tehnično zahtevna in finančno zelo draga.

Temu pravimo vendor lock-in.

Problem ni nujno v oblaku.

Problem nastane, ko nimamo več realne možnosti izbire.

Odprta koda kot temelj neodvisnosti

Prav zato se mi zdi odprtokodna programska oprema danes pomembnejša kot kadarkoli prej.

Linux, PostgreSQL, MariaDB, Nginx, Postfix, Dovecot, Proxmox in številne druge tehnologije nam omogočajo gradnjo infrastrukture, pri kateri nismo popolnoma vezani na enega proizvajalca.

Imamo dostop do konfiguracije, dokumentacije in pogosto tudi do izvorne kode.

Sisteme lahko upravljamo sami, jih prilagajamo svojim potrebam in jih po potrebi preselimo drugam.

Toda tu je treba biti pošten.

Odprta koda sama po sebi še ne zagotavlja neodvisnosti.

Če nimamo znanja za upravljanje sistema, če nimamo ustreznih varnostnih kopij ali če je naša infrastruktura slabo zasnovana, smo lahko prav tako ranljivi.

Poleg tega tudi odprtokodni projekti potrebujejo vzdrževanje, financiranje in skupnost, ki skrbi za njihov razvoj.

Kljub temu nam odprta koda daje nekaj zelo pomembnega.

Možnost izbire.

In prav ta možnost je bistvo tehnološke neodvisnosti.

Ali so naši podatki res naši?

Danes ogromno zasebnih podatkov hranimo pri zunanjih ponudnikih.

Fotografije, dokumente, elektronsko pošto, kontakte, koledarje in celo varnostne kopije naših naprav.

Večina ljudi o tem niti ne razmišlja.

Dokler storitev deluje, je vse v redu.

Toda kaj se zgodi, če izgubimo dostop do uporabniškega računa? Če ponudnik spremeni pogoje? Če se odločimo za selitev? Če storitev ukinejo?

Ali lahko vse podatke preprosto izvozimo?

Ali jih lahko prenesemo drugam, ne da bi izgubili pomembne metapodatke?

Ali jih lahko obnovimo brez pomoči ponudnika?

To so vprašanja, ki bi si jih morali zastaviti precej pogosteje.

Sam vedno bolj zagovarjam pristop, pri katerem imamo pomembne podatke pod lastnim nadzorom, hkrati pa uporabljamo zunanje storitve tam, kjer nam prinašajo jasno korist.

Na primer, lastni Nextcloud lahko omogoča upravljanje dokumentov in fotografij na infrastrukturi, ki jo nadzorujemo sami.

Toda tudi lastna infrastruktura potrebuje vzdrževanje, varnostne posodobitve, nadzor in kakovostne varnostne kopije.

Lastni strežnik brez ustreznega varnostnega načrta ni nujno varnejši od kakovostne oblačne storitve.

Neodvisnost namreč pomeni tudi odgovornost.

Varnost ali odvisnost od varnostnih produktov?

Podobno razmišljam tudi o informacijski varnosti.

Danes imamo na voljo ogromno komercialnih rešitev, ki obljubljajo zaščito naših sistemov.

Vendar se pogosto vprašam, ali pri tem včasih ne pozabljamo na osnovne varnostne mehanizme, ki jih že imamo.

Linux na primer omogoča zelo natančen nadzor nad privilegiji procesov, dostopom do datotečnega sistema, omrežnimi povezavami in sistemskimi klici.

Z nftables, AppArmor, SELinux, systemd sandboxingom ter pravilno zasnovano omrežno arhitekturo lahko dosežemo zelo visoko raven zaščite.

Seveda to ne pomeni, da dodatnih varnostnih orodij nikoli ne potrebujemo.

Pomeni pa, da bi morali najprej razumeti in pravilno uporabljati tehnologijo, ki jo že imamo.

Kupovanje vedno novih varnostnih rešitev ne more nadomestiti pomanjkanja sistemskega znanja.

Še posebej problematično postane, ko za vsako osnovno funkcionalnost potrebujemo novo licenco, novo naročnino in novega zunanjega ponudnika.

Takrat se moramo vprašati, ali gradimo varnejšo infrastrukturo ali samo vedno bolj zapleten sistem odvisnosti.

Umetna inteligenca prinaša novo obliko odvisnosti

Z razvojem umetne inteligence se odpira še eno zanimivo vprašanje.

Vedno več opravil prepuščamo sistemom, katerih delovanja ne razumemo povsem.

Umetna inteligenca piše besedila, programira, analizira dokumente, pripravlja poročila in sprejema priporočila na podlagi ogromnih količin podatkov.

Tudi sam jo uporabljam in v njej vidim veliko koristnih možnosti.

Toda ne morem se znebiti občutka, da bi lahko prišli do nove oblike tehnološke odvisnosti.

Kaj se zgodi, če se navadimo, da nam umetna inteligenca vedno pripravi rešitev, mi pa postopoma izgubimo sposobnost samostojnega reševanja problemov?

Kaj se zgodi, ko podjetje svoje poslovne procese tako tesno poveže z enim ponudnikom umetne inteligence, da brez njega ne more več normalno delovati?

In kdo nosi odgovornost, če sistem sprejme napačno odločitev?

Umetna inteligenca je lahko odlično orodje.

Ne bi pa smela postati nadomestilo za razumevanje.

Tehnološka neodvisnost ni samo vprašanje lastništva podatkov in infrastrukture. Je tudi vprašanje ohranjanja znanja.

Evropa in digitalna suverenost

V Evropi se vse pogosteje govori o digitalni suverenosti.

Gre za vprašanje, koliko nadzora imamo nad ključnimi digitalnimi tehnologijami, podatki in infrastrukturo.

Velik del globalnega trga oblačnih storitev, operacijskih sistemov, mobilnih platform in umetne inteligence obvladuje razmeroma majhno število velikih podjetij.

To samo po sebi še ne pomeni, da so njihove storitve slabe.

Pomeni pa, da lahko poslovne, tehnološke in politične odločitve teh podjetij močno vplivajo tudi na evropske uporabnike in organizacije.

Digitalna suverenost zato ne pomeni nujno, da moramo vse razviti sami ali zavrniti tuje ponudnike.

Pomeni predvsem, da moramo imeti možnost izbire, prenosa podatkov, menjave ponudnikov in samostojnega upravljanja kritične infrastrukture.

Zame je to precej bolj pomembno kot zgolj vprašanje, v kateri državi stoji podatkovni center.

Ne potrebujemo popolne neodvisnosti

Bilo bi nerealno pričakovati, da bomo lahko vse tehnologije razvijali, gostili in vzdrževali sami.

Tudi najbolj neodvisna infrastruktura uporablja procesorje, omrežno opremo, programsko opremo in storitve drugih proizvajalcev.

Popolna tehnološka neodvisnost praktično ne obstaja.

Toda med popolno odvisnostjo in popolno neodvisnostjo je ogromno prostora.

Lahko uporabljamo odprte standarde.

Lahko izbiramo rešitve, ki omogočajo prenos podatkov.

Lahko imamo lastne varnostne kopije.

Lahko gradimo sisteme, ki niso vezani na enega ponudnika.

In lahko ohranjamo znanje, potrebno za njihovo upravljanje.

Najpomembnejše pa je, da imamo pripravljen odgovor na preprosto vprašanje:

Kaj bomo naredili, če ponudnik, od katerega smo danes odvisni, jutri ne bo več na voljo?

Če na to nimamo odgovora, potem morda nismo tako tehnološko neodvisni, kot si predstavljamo.

Zaključek: tehnologija bi morala biti orodje, ne gospodar

Tehnološkega napredka ne moremo in tudi ne bi smeli ustaviti.

Oblak, avtomatizacija, umetna inteligenca in sodobne digitalne storitve nam omogočajo stvari, o katerih smo pred desetletji lahko samo sanjali.

Toda pri vsem tem ne bi smeli pozabiti, komu naj bi tehnologija služila.

Človeku.

Ne ponudnikom naročnin, ne algoritmom in ne poslovnim modelom, katerih cilj je, da uporabnik čim težje odide drugam.

Po skoraj tridesetih letih dela v informatiki še vedno verjamem, da je ena največjih prednosti dobrega tehnološkega znanja prav svoboda odločanja.

Svoboda, da lahko izberemo drugačno rešitev.

Da lahko svoje podatke preselimo.

Da lahko sistem obnovimo.

Da lahko zamenjamo ponudnika.

In da znamo razumeti ter upravljati tehnologijo, od katere smo odvisni.

Tehnološka neodvisnost ne pomeni, da nikogar ne potrebujemo. Pomeni, da nismo ujeti v položaj, ko brez nekoga drugega ne moremo več naprej.

Morda je prav to ena najpomembnejših tehnoloških svoboščin, ki jih moramo ohraniti.


Kaj pa vi? Ali imate svoje podatke res pod nadzorom? Bi lahko jutri zamenjali ponudnika oblaka, elektronske pošte ali programske opreme, ne da bi pri tem izgubili pomembne podatke ali funkcionalnosti?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja