Spomini na čase, ko smo programe prepisovali iz revij, igre nalagali s kaset, programsko opremo naročali iz tiskanih katalogov in se s pomočjo radijskih valov pogovarjali z ljudmi na drugem koncu sveta.
Danes so računalniki, internet in sodobne komunikacije nekaj povsem samoumevnega. Računalnik prižgemo, odpremo spletni brskalnik in v nekaj sekundah dobimo skoraj katerokoli informacijo. Programe kupujemo in prenašamo prek interneta, podatke shranjujemo v oblak, z ljudmi na drugem koncu sveta pa se pogovarjamo prek videoklicev.
Ko sem sam začel spoznavati računalništvo, je bilo vse precej drugače.
Pisala so se osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Osebni računalniki so šele prihajali v naše domove, internet za običajne uporabnike praktično ni obstajal, mobilni telefoni so bili še daleč od današnje razširjenosti.
Toda prav zaradi tega je bilo obdobje izjemno zanimivo. Vsaka nova naprava, vsak program in vsaka tehnična novost so predstavljali priložnost za raziskovanje.
Moja pot se je začela z ZX Spectrumom pri sosedu, nadaljevala s Commodorjem 64, Amigama 500 in 2000 ter prvim PC-jem s procesorjem Pentium 90. Vzporedno sem spoznaval radioamaterstvo, paketni radio in satelitsko televizijo.
Danes se poklicno ukvarjam z Linuxom in strežniško infrastrukturo, po skoraj štiridesetih letih pa sem se vrnil tudi k radioamaterstvu.
To je nekaj mojih spominov na to zanimivo tehnološko pot.
Prvi stik z računalniki – ZX Spectrum pri sosedu
Eden mojih prvih spominov na računalnike sega približno v leti 1984 ali 1985.
Takrat je imel naš sosed računalnik ZX Spectrum.
Majhen računalnik z značilno gumijasto tipkovnico, ki je bil priključen na običajen televizor, je bil za nas otroke nekaj posebnega.
Spomnim se, da smo igrali igro, v kateri si upravljal letalo oziroma plovilo, ki je letelo nad površjem, pri tem pa si se moral izogibati različnim oviram.
Po več kot štiridesetih letih se natančnega imena igre ne spomnim več. Morda je bil to Harrier Attack, vendar nisem povsem prepričan.
Vsekakor pa se zelo dobro spomnim navdušenja nad tem, da lahko s pomočjo majhnega računalnika upravljaš dogajanje na televizijskem zaslonu.
Danes se to sliši povsem običajno, takrat pa je bilo skoraj čarobno.
Commodore 64 – računalnik, ki je zaznamoval generacijo
Pozneje sem dobil svoj Commodore 64 oziroma C64, enega najbolj legendarnih domačih računalnikov vseh časov.
Imel je 64 KB pomnilnika, procesor MOS 6510, grafični čip VIC-II in znameniti zvočni čip SID.
Za današnje razmere so to smešno majhne številke, toda C64 je omogočal presenetljivo veliko.
Uporabljali smo kasetne enote Datasette in disketne pogone Commodore 1541. Imeli smo tudi različne dodatne module oziroma cartridge, ki so omogočali nove funkcije.
Eden najbolj znanih pripomočkov je bil Turbo 250, ki je omogočal hitrejše nalaganje programov s kaset.
Nastavljanje glave kasetofona
Kdor je uporabljal Commodore 64 s kasetofonom, se verjetno še danes spomni nastavljanja glave.
Če je bila glava napačno nastavljena, se program pogosto ni naložil.
Z majhnim izvijačem si obračal nastavitveni vijak, spremljal signal in poskušal doseči čim boljše branje kasete.
Včasih je uspelo takoj, drugič si porabil precej časa.
Ko se je igra po vseh poskusih končno naložila, je bilo zadovoljstvo toliko večje.
Danes kliknemo ikono in pričakujemo, da se bo program odprl v sekundi. Takrat smo bili precej bolj potrpežljivi.
Blue Max – ena mojih najljubših iger
Na Commodorju 64 smo še posebej radi igrali Blue Max.
Igra je izšla leta 1983, v njej pa si upravljal dvokrilno letalo iz prve svetovne vojne.
Streljal si na sovražna letala, bombardiral mostove in druge cilje, pazil na gorivo ter poskušal varno pristati.
Za tiste čase je imela igra odlično grafiko in zelo zanimivo igralnost.
Blue Max mi je ostal v spominu kot ena najboljših iger na C64.
Toda računalnika nisem uporabljal samo za igranje.
Veliko bolj kot danes nas je zanimalo, kaj lahko z njim naredimo sami.
Računalniški krožek v osnovni šoli
V osnovni šoli smo imeli računalniški krožek, kjer smo uporabljali Commodore 64.
To je bilo obdobje, ko sem se začel resneje spoznavati s programiranjem.
Učili smo se BASIC-a, med drugim tudi razširitve Simon’s BASIC, ki je omogočala precej več možnosti kot običajni Commodorov BASIC V2.
Simon’s BASIC je dodal številne ukaze za grafiko, zvok, sprite in različne programske strukture.
Programiranje je bilo takrat precej drugačno kot danes.
Ni bilo sodobnih razvojnih okolij, pametnega dopolnjevanja kode ali orodij, ki bi samodejno popravljala napake.
Imel si računalnik, priročnik in veliko radovednosti.
PEEK in POKE – neposreden dostop do računalnika
Posebej zanimiva sta bila ukaza PEEK in POKE.
Z ukazom PEEK si lahko prebral vrednost iz določenega pomnilniškega naslova, s POKE pa si jo lahko spremenil.
Na primer:
10 POKE 53280,0
20 POKE 53281,0
30 PRINT "POZDRAV IZ LENDAVE!"Prva dva ukaza spremenita barvo obrobe in ozadja zaslona v črno.
S takšnimi preprostimi ukazi smo spoznavali, kako je računalnik organiziral pomnilnik in kako so bili posamezni deli strojne opreme povezani s programiranjem.
Uporabljali smo tudi različne disassemblerje, s katerimi smo lahko pregledovali strojno kodo.
Tako smo postopoma spoznavali tudi ukaze procesorja, pomnilniške naslove in notranje delovanje računalnika.
Commodore za sva vremena in revija BIT
Veliko znanja smo pridobili iz knjig in računalniških revij.
Posebej se spomnim knjige Commodore za sva vremena, iz katere sem se učil programiranja in spoznaval različne možnosti računalnika C64.
Zelo priljubljena je bila tudi računalniška revija BIT.
V njej so bili objavljeni članki o računalnikih, programski opremi in programiranju, pogosto pa tudi celotni programi v BASIC-u.
Te programe smo prepisovali ročno.
Včasih je bilo treba pretipkati več deset ali celo več sto vrstic programske kode.
Ko si končal, si napisal RUN in upal, da bo program deloval.
Če ni, se je začelo iskanje napak.
Ena napačna številka, vejica ali črka je lahko povzročila, da se program sploh ni zagnal ali pa je deloval napačno.
Toda ravno pri tem smo se veliko naučili.
Danes imamo spletne iskalnike, dokumentacijo, forume in umetno inteligenco, ki nam lahko pomaga pri programiranju.
Takrat smo imeli predvsem knjige, revije in lastno iznajdljivost.
Kako smo kupovali programe – Beosoft, Božič in tiskani katalogi
Posebno poglavje računalništva v osemdesetih in na začetku devetdesetih let je bila nabava programske opreme.
Danes odpremo spletno trgovino, izberemo program, plačamo in ga prenesemo na računalnik.
Takrat ni bilo tako.
Originalna programska oprema je bila v Jugoslaviji pogosto težko dostopna, marsikdaj pa tudi precej draga.
Zato smo programe in igre pogosto kupovali na črno, kot kopije na kasetah ali disketah.
Spomnim se predvsem Beosofta iz Beograda, ki je imel po mojem spominu izjemno obsežno ponudbo programske opreme.
Imeli so tiskani katalog, v katerem so bili navedeni številni programi in igre.
Že samo pregledovanje kataloga je bilo zanimivo.
Iskal si nove igre, grafične programe, pripomočke za programiranje, različne uporabne aplikacije in vse drugo, kar je bilo na voljo za tvoj računalnik.
To ni bilo današnje spletno nakupovanje, kjer si lahko pred nakupom ogledaš videoposnetke in ocene uporabnikov.
Pogosto si imel samo ime programa, kratek opis in veliko pričakovanja.
V Sloveniji se spomnim tudi ponudnika iz Maribora s priimkom Božič, ki je prav tako ponujal programe in igre.
To sta imeni, ki sta mi iz tistega obdobja posebej ostali v spominu.
Kasete, diskete in kopiranje
Programska oprema se je širila na različne načine.
Nekaj smo je kupili, precej pa se je tudi kopiralo in izmenjevalo med prijatelji in znanci.
Pri Commodorju 64 so bile zelo razširjene kasete, pozneje pa predvsem diskete.
Pri Amigi so postale 3,5-palčne diskete praktično nepogrešljive.
Seveda kopije niso bile vedno brezhibne.
Zgodilo se je, da se program ni naložil, da je bila disketa poškodovana ali da je kakšna igra zahtevala dodatne nastavitve.
Poleg tega so nekatere igre uporabljale različne zaščite pred kopiranjem.
Zato so bili priljubljeni tudi programi za kopiranje disket, disassemblerji in različni tehnični pripomočki.
Danes bi takšni distribuciji večinoma rekli programsko piratstvo.
Toda v tistem obdobju je bil za številne mlade računalniške navdušence to eden glavnih načinov dostopa do programske opreme.
To seveda ne pomeni, da je bilo takšno kopiranje zakonito ali pravilno. Je pa del zgodovine domačega računalništva, kakršnega smo takrat poznali.
Marsikdo se je prav zaradi teh programov začel zanimati za programiranje, grafiko, zvok in notranje delovanje računalnikov.
GEOS – grafični operacijski sistem na C64
Eden najbolj zanimivih programskih sistemov, ki sem jih uporabljal na Commodorju 64, je bil GEOS.
GEOS oziroma Graphic Environment Operating System je bil grafični operacijski sistem, ki je na C64 prinesel povsem drugačen način dela.
Namesto zgolj besedilnega zaslona z ukazi BASIC si imel grafično okolje z ikonami, okni in kazalcem.
GEOS sem uporabljal z joystickom.
To je bilo precej manj udobno kot uporaba miške, vendar je delovalo.
Na voljo so bili programi, kot so:
- geoWrite za urejanje besedil,
- geoPaint za risanje,
- geoCalc za delo s preglednicami,
- geoFile za podatkovne zbirke.
Vse to na računalniku s samo 64 KB pomnilnika!
Ko danes pomislim na to, koliko pomnilnika potrebujejo sodobni operacijski sistemi, je GEOS še vedno izjemen primer učinkovitega programiranja.
Svetlobno pero
Na Commodorju 64 sem imel tudi svetlobno pero oziroma light pen.
Uporabljal sem ga za risanje.
Svetlobno pero je delovalo s CRT-zasloni, saj je zaznavalo svetlobo elektronskega žarka, ki je osveževal sliko.
Tako si lahko s peresom kazal neposredno na zaslon in risal.
Danes imamo grafične tablice in zaslone na dotik, takrat pa je bila to precej zanimiva tehnologija.
Amiga 500 – velik korak naprej
Po Commodorju 64 je prišla Amiga 500.
To je bil ogromen preskok.
Amiga je uporabljala procesor Motorola 68000, imela napredno grafiko, odličen zvok in grafični operacijski sistem Workbench.
Še posebej pomembno pa je bilo, da je AmigaOS omogočal večopravilnost.
V obdobju, ko je veliko osebnih računalnikov še uporabljalo MS-DOS, je bila Amiga v številnih pogledih tehnološko zelo napredna.
Na svoji Amigi 500 sem izvedel tudi nadgradnjo pomnilnika na 1 MB.
Spomnim se menjave čipa in posegov, potrebnih za nadgradnjo.
Takrat je bilo treba za določene nadgradnje dobro poznati notranjost računalnika.
Amiga je bila odličen računalnik za igre, grafiko, glasbo in programiranje.
Zame pa je pomenila predvsem nov korak pri spoznavanju računalniških sistemov.
Amiga 2000 – računalnik s trdim diskom
Naslednji računalnik je bila Amiga 2000.
Moja Amiga 2000 je imela trdi disk.
To je bila takrat precej velika prednost.
Ni bilo več treba nenehno menjavati disket, saj si imel lahko operacijski sistem, programe in podatke shranjene na disku.
Amiga 2000 je bila bistveno bolj razširljiv računalnik kot Amiga 500.
Omogočala je dodatne kartice, razširitve pomnilnika in različne druge nadgradnje.
Danes, ko se ukvarjam s strežniškimi sistemi, se mi zdi zanimivo, koliko zamisli, ki jih povezujemo s sodobnim računalništvom, sem spoznal že ob Amigi.
Večopravilnost, ukazna lupina, datotečni sistemi in razumevanje strojne opreme so bili pomemben del te izkušnje.
Prvi PC – Pentium 90
Na PC sem prešel razmeroma pozno.
Moj prvi osebni računalnik te vrste je imel procesor Intel Pentium 90 MHz.
To je bilo približno leta 1994 ali 1995.
Takrat so bili aktualni MS-DOS, Windows 3.11 in pozneje Windows 95.
Prehod z Amige na PC je bil zanimiv.
PC-ji so postajali vedno zmogljivejši, programska oprema je bila vse bolj razširjena, računalništvo pa se je hitro razvijalo.
Kljub temu sem imel občutek, da je Amiga nekatere stvari ponujala že več let prej.
Toda PC je postopoma postal osrednja platforma osebnega računalništva.
Zame je bil to tudi naslednji korak na poti proti računalniškim omrežjem, strežnikom in pozneje operacijskim sistemom Linux.
Radioamaterstvo – prvi stik leta 1987 ali 1988
Vzporedno z računalništvom me je že v otroštvu zanimala tudi radijska tehnika.
Prvi pravi stik z radioamaterstvom sem imel približno leta 1987 ali 1988.
Takrat sem bil še osnovnošolec in tabornik v Lendavi.
V okviru taborniških dejavnosti smo obiskali Radioklub Lendava, kjer smo sodelovali na dogodku JOTA – Jamboree on the Air.
JOTA je mednarodno taborniško srečanje po radijskih valovih.
Taborniki se s pomočjo radioamaterjev povezujejo z drugimi taborniki z različnih koncev sveta.
Spomnim se, da smo govorili s taborniki iz številnih držav.
To je bila zame izjemna izkušnja.
Danes lahko z mobilnim telefonom pokličemo skoraj kogarkoli na svetu.
Takrat pa smo kot otroci sedeli pred radijsko postajo in slišali glasove ljudi, oddaljenih tudi več tisoč kilometrov.
Brez telefonskih linij in interneta.
Samo radijski valovi, antene in radioamaterji.
Paketni radio in prvi BBS
Ob obisku radiokluba so nam predstavili tudi paketni radio oziroma Packet Radio.
Kolikor se spomnim, so uporabljali Commodore 64, morda pa tudi kakšen PC.
Pokazali so nam sistem BBS oziroma Bulletin Board System.
BBS je bil elektronski sistem za shranjevanje in izmenjavo sporočil, do katerega so se uporabniki lahko povezovali prek radijskih zvez.
Danes bi ga lahko primerjali z zelo zgodnjo obliko elektronske pošte ali spletnih forumov.
Uporabniki so lahko prebirali sporočila, objavljali obvestila in si izmenjevali podatke.
V drugi polovici osemdesetih let je bilo to nekaj izjemno zanimivega.
Internet, kakršnega poznamo danes, še ni bil del našega vsakdanjega življenja.
Radioamaterji pa so že vzpostavljali digitalna omrežja za prenos podatkov.
SuperVozelj – slovenski prispevek k digitalnim radijskim komunikacijam
Slovensko radioamatersko paketno omrežje se je v naslednjih letih zelo razvilo.
Posebej zanimiv projekt je bil SuperVozelj, ki ga je razvil slovenski radioamater in elektrotehnik Matjaž Vidmar, S53MV.
SuperVozelj je bil namenski radijski podatkovni usmerjevalnik, ki je omogočal povezovanje uporabnikov in vozlišč v digitalno omrežje.
Prvo vozlišče SuperVozelj je začelo delovati konec leta 1992.
V poznejšem razvoju so slovenski radioamaterji dosegali tudi zelo visoke hitrosti prenosa podatkov za tedanje razmere, med drugim več kot 1 Mbit/s po radijskih povezavah.
To je bil lep primer domačega tehnološkega znanja in inovativnosti.
Ko danes razmišljam o svojem prvem obisku Radiokluba Lendava, je zanimivo, da sem zgodnje digitalne komunikacije spoznal že kot otrok.
Takrat seveda nisem vedel, da se bom pozneje poklicno ukvarjal z računalniškimi omrežji in strežniško infrastrukturo.
Satelitska televizija – raziskovanje neba z 90-centimetrsko anteno
Približno leta 1993 sem dobil svojo satelitsko anteno premera 90 centimetrov in analogni satelitski sprejemnik.
To je bilo obdobje, ko je satelitska televizija postajala vse bolj priljubljena.
Anteno sem obračal ročno.
Če si želel gledati programe z drugega satelita, si moral anteno fizično premakniti v ustrezen položaj.
Poznati si moral položaje satelitov, frekvence, polarizacijo in nastavitve sprejemnika.
Ni bilo samodejnega iskanja na način, kot ga poznamo danes.
Včasih je bilo treba anteno premikati po majhnih korakih, dokler se na zaslonu ni pojavila slika.
Zame je bilo to predvsem tehnično raziskovanje.
Revija Telstar in podjetje Sibila
Pomemben vir informacij je bila revija Telstar, ki jo je izdajalo podjetje Sibila.
V reviji so bile objavljene frekvence satelitskih programov, položaji satelitov, transponderji, polarizacije in druge tehnične informacije.
To je bila skoraj obvezna literatura za vsakega resnejšega ljubitelja satelitske televizije.
Spomnim se satelitov in satelitskih pozicij:
- Astra na 19,2° vzhodno,
- Eutelsat na 16° vzhodno,
- Eutelsat oziroma Hot Bird na 13° vzhodno,
- nordijskih programov na približno 1° zahodno.
Posebej zanimivi so bili nordijski televizijski programi, ki smo jih lahko sprejemali prek satelitov na zahodnih orbitalnih pozicijah.
Sky One, Super Channel, Screensport in FilmNet
Med televizijskimi programi iz tistega obdobja so mi ostali v spominu predvsem Sky One, Super Channel, Screensport in FilmNet.
Spomnim se tudi nemških, italijanskih in drugih evropskih programov.
Nekateri so oddajali nekodirano, drugi pa so uporabljali različne analogne sisteme kodiranja.
Takrat je bilo že samo iskanje novega programa zanimivo.
Včasih je bila slika polna motenj ali šuma, zato si moral anteno nekoliko premakniti ali prilagoditi nastavitve.
Danes večina ljudi televizijske vsebine spremlja prek IPTV ali pretočnih storitev.
Takrat pa je bilo iskanje satelitskih signalov hobi zase.
Danes iščemo vsebine. Takrat smo iskali signale.
Od Commodorja do Linuxa
V naslednjih desetletjih se je računalništvo močno spremenilo.
Od računalnikov s 64 KB pomnilnika smo prišli do naprav z več gigabajti in terabajti pomnilnika oziroma diskovnega prostora.
Od kaset in disket smo prešli na SSD-je, omrežne diskovne sisteme in storitve v oblaku.
Od preprostih programov v BASIC-u do virtualizacije, vsebnikov, distribuiranih sistemov in sodobnih računalniških omrežij.
Danes se poklicno ukvarjam predvsem z administracijo Linux strežnikov, spletnim gostovanjem, virtualizacijo, računalniškimi omrežji, varnostnimi kopijami in strežniško infrastrukturo.
Toda pogosto se spomnim svojih začetkov.
Takrat smo za spremembo barve zaslona uporabljali POKE.
Danes uporabljam ukazno lupino Linux, skripte, sistemska orodja, Docker, Kubernetes in številne druge tehnologije.
Računalniki so neprimerno zmogljivejši, sistemi pa mnogo kompleksnejši.
Vendar je bistvo ostalo precej podobno.
Treba je razumeti, kako stvari delujejo.
Ne samo poznati ukazov, ampak razumeti, kaj se dogaja v ozadju.
To je nekaj, kar smo se naučili že ob Commodorju 64.
Po skoraj štiridesetih letih ponovno radioamater
Leta 2026 sem se ponovno resneje vrnil k radioamaterstvu.
Februarja sem opravil radioamaterski izpit in pridobil klicni znak S51DG.
Radioamaterski izpit je opravil tudi moj sin Daniel, ki uporablja klicni znak S57DMG.
Danes uporabljam radijsko postajo Yaesu FT-991A in druge radioamaterske naprave.
Ukvarjam se z različnimi vrstami komunikacij, med drugim FT8, Winlink, VARA FM in DMR.
Zanimivo je, da danes prek Winlinka pošiljam elektronsko pošto po radijskih valovih.
Skoraj štirideset let prej pa sem kot osnovnošolec v Radioklubu Lendava prvič videl paketni radio in BBS.
Krog se je na neki način sklenil.
Še posebej lepo je, da lahko danes radioamaterstvo in zanimanje za tehniko delim tudi s svojim sinom.
Kaj nam je dala računalniška generacija osemdesetih?
Včasih razmišljam, da je imela naša generacija pri spoznavanju računalništva prav posebno izkušnjo.
Ne zato, ker bi bila tehnologija takrat boljša.
Računalniki so bili počasni, imeli so malo pomnilnika, programi so se nalagali dolgo, pogosto pa kaj ni delovalo.
Toda ravno zaradi tega smo morali marsikaj razumeti sami.
Če se igra ni naložila, si moral ugotoviti, zakaj.
Če program, prepisan iz revije BIT, ni deloval, si moral poiskati napako.
Če si želel več pomnilnika na Amigi, si moral razumeti strojno opremo.
Če si želel sprejemati drug satelitski program, si moral pravilno obrniti anteno.
Če si želel govoriti s taborniki iz tujine, si potreboval radijsko postajo, anteno in nekoga, ki je poznal radijsko tehniko.
Vse to nas je učilo potrpežljivosti, iznajdljivosti in predvsem razumevanja tehnologije.
Danes je veliko stvari bistveno enostavnejših, kar je seveda dobro.
Vendar se mi zdi pomembno, da ne izgubimo radovednosti.
Da nas še vedno zanima, kaj je v notranjosti naprave, kako deluje program, zakaj se podatki prenašajo na določen način in kako je mogoče nekaj izboljšati.
Za konec – štiri desetletja tehnološke radovednosti
Ko se ozrem nazaj, je zanimivo, koliko tehnologije se je zamenjalo v teh štirih desetletjih.
Od ZX Spectruma pri sosedu, Commodorja 64 in programiranja v Simon’s BASIC-u do Amige 500, Amige 2000 in Pentiuma 90.
Od prepisovanja programov iz revije BIT in naročanja iger iz tiskanih katalogov Beosofta do današnjih spletnih trgovin in odprtokodne programske opreme.
Od analogne satelitske televizije in ročnega obračanja antene do digitalnih komunikacij.
Od prvega obiska Radiokluba Lendava v okviru JOTA do lastnega radioamaterskega klicnega znaka S51DG.
Veliko naprav, ki so nas nekoč navduševale, danes najdemo predvsem pri zbirateljih in v muzejih.
Toda spomini ostajajo.
Spomini na modri zaslon Commodorja 64.
Na ukaz READY.
Na zvok nalaganja programov s kasete.
Na diskete, ki jih je bilo treba pazljivo hraniti.
Na tiskane kataloge programov, iz katerih smo izbirali naslednjo igro.
Na Blue Max.
Na grafično okolje GEOS in svetlobno pero.
Na prvi trdi disk v Amigi 2000.
Na iskanje satelitskih programov s pomočjo revije Telstar.
In na pogovore s taborniki z različnih koncev sveta prek radijske postaje.
Vse to je oblikovalo moje zanimanje za računalništvo, elektroniko, radijske komunikacije in tehnologijo nasploh.
Danes so naprave drugačne, programi bolj zapleteni in komunikacije neprimerno hitrejše.
Toda občutek, ko uspeš razumeti nekaj novega in to tudi praktično uporabiti, je ostal enak.
Tehnologija se spreminja. Radovednost ostaja.
73 de S51DG